Odprto pismo 5

PISMO – V VEDNOST; Poziv k rešitvi napada z energijo po uradni dolžnosti (od 18. april 2006 brez dneva prekinitve)

18. januar 2014 ob 0:35

(Posredovano – mediji, Vlada, Predsednik RS, ministrstva, stranke – 20.1.2014)

Indiferentnost, strah, jeza, pretresenost, prestrašenost, nezaupanje do ljudi in … Z vsem se srečujem vsakodnevno. Ne vem, ali so ljudje sposobni sprevideti tisto, kar jaz vidim pri ljudeh vsak dan. Eno samo potrditev in pripadnost velikokrat meni, nikakor ljudem, ki so vpleteni. Menim, da so nezaželeni in da si zvečer zaradi vpletenosti medijev izbirajo glede na vpletenost naklonjenost seveda kanalov na tv … marsikaj je slišanega od dneva začetka in verjemite ni podpora ljudem v nobeni povezavi, ki vodijo vse skupaj, prej obratno. Z ne reševanjem bo še slabše. Sama jim privoščim nadlegovanje, pregon, smešenje, če ne že načrtno mučenje, kot sem ga sama doživela. Zame so manjvredni nemogoči ljudje. Za svojo oceno vedo in so z njo bili seznanjeni že v preteklosti. Za živce parat so pojasnjevali tudi pred mano nasprotno! Njihove igrice in smešenje me še danes ne zaobidejo. Vsega hudega vajena sem že zdavnaj sprevidela, da je njihovo delo z dejanji namenjeno za to, da izgubim živce s kreganjem. Ni jim uspelo. Le toliko, da se ne pogovarjamo več že leta ne. Dosegli niso svoje z govoricami, zdaj zaradi ne-posredovanja policije, tožilstva in vseh odgovornih še … postali še bolj ne-zaželeni. Ne-zaželeni varuhi reda, policija, službe, ki bi morale poseči v kriminal zaradi poklicne dolžnosti! Doživela sem že dobesedno, da so koga od vpletenih zaradi prisotnosti ne-zaželjnosti na hitro odslovili in menim, da je to dnevno ter stalnica ljudi medijev in politike prav posod. Vztrajajo. So še na položajih eni se celo prestavljajo, ko jim odzvoni na drugega. Kaj so šli delat. Kaj so nori. Kaj jih ni nič sram. Sramota prej ubija kot napadenost še posebej, če se trudiš preprečiti in rečeš ne pa ti to ne uspe in dobiš še samo laganje. V naših »logih« za mojim hrbtom nekako v moje olajšanje obstaja smešenje predvsem ljudi medijev, ki izvajajo kriminal in imajo v rokah orožje, ki ima posledice, ki so zaskrbljujoče. Kdo so. So pijanci. Kakšne imajo žene. Lepe. Boljše. Slabše. Predvsem mnogokrat bolj primerne za vse to, kar doživljam, potem pa naj računajo in naj bodo! Toliko let napadena in mučena na tako napadalen, nasilen, zahrbten in škandalozen način, pa nihče nič ne naredi, da bi jo rešil! Vsem je znano, da niso imeli privolitve. Ob vsem slabem je bilo toliko slabega in neresnic in mojega ponižanja, da se še v največjem šoku ob napadu, trajanju in vsem kar pomeni »biti napaden« s tem sranjem nekako tolčem in prebijam po scenariju, ki so ga pripravili. Kako? Ne vem. Stojim na nogah. Kako zgledam me … manj zanima, čeprav ostajajo navade, ki jih imam že vse življenje in so to dobre in slabe. Velikokrat ne samo zase tudi zaradi hčere, ki je bila v času napada premajhna. Marsikaj sem doživela in poznam vrednost premnogih vpletenih. V preteklem tednu sem povedala kakšni so moji občutki do tistih najbolj odgovornih. Poskrbim, da mi ne morejo naprtiti kakšnega izrednega stanja norosti, čeprav je to ob vsem ponižanju tistih, ki so si privoščili zaradi vseh govoric skorajda nemogoče. Pisanje pomeni, da se ljudje lahko prepričajo … sem še … še diham, ali sem morda res duševno motena! Za-enkrat do sedaj do danes, ko pišem nisem bila nikoli zdravljena. Torej po ovadbi, že zaradi strahu verjetno tistih, ki so morali kaj storiti k psihiatru, ki si ni vedel, kaj zaradi resnice in ugotovil, da mi nič ni. Verjamem, da morajo zagovarjati svoje delo, kot tudi jaz svojo prištevnost na vseh nivojih. Dokler se ne konča. Verjetno so mi vcepili tisto, kar je pomembno za celoto. Torej v teh letih nič posebnega. Pri zdravniku sem bila za vse kaj drugega kot … Ker pišem o srečanju z vpletenimi. Tedensko moram srečevati pomagače medijev. Scenarij, ki menda nekam pelje. Nekaj dodaja in odvzame, veliko smeši. Nazaj po poti med te ljudi tudi, če za naprej … nikakor ne grem, torej vztrajam in čakam, na pravico, ki me čaka, ko bodo pospravili vse vpletene s položajev in seveda denar. Scenarij medijev in drugih. Mene zanima zdravje, počutje, normalno življenje in kdaj bodo poravnali. Razmišljala sem, da bi na svoje pismo nekako dodala še številko svojega računa. Tako. Morda. Seveda obstaja pravno in uradno, pa vendarle, da jih opomnim, da morajo poravnati v celoti, če ne … bo obračun pač drugačen. Verjetno ne bo lahko. Verjetno bom morala uporabiti njihova sredstva napredka, ki so verjetno nujno potrebna. Zaradi scenarija … je, da bi lahko šla v gmajno tulit, da nekako sprostim tiste svoje občutke … po pretepu … marsikomu bi, če ne bi imela gnusa zaradi vsega z lahkoto podarila kakšno zaušnico … jih nekako sprejemam z vsemi svojimi čutili … torej jih zaznam z vsem ne samo, kako mislijo, da so fajni, tudi kako dišijo in kakšna je njihova preteklost, ki je povezana z vsem. Ob vsem scenariju in dejanjih, ki jih moram spremljati. Laganju. Sprenevedanju po tem, ko so me izsiljevali pred letom. Kot, da bi mi kdo »sral« v glavo, sem povedala. In tako jih tudi vonjam. Predvsem imam take občutke ob ljudeh, ki so uradniki in so vpleteni ter jih poznam že zelo dolgo. Menda so me prvič srečali, ko se spominjam vsega, kar so mi imeli za povedati v pripravah!!!??? Zato gnus, tudi zaradi dejanj, ki jih po navadi povezujejo s telesnostjo. Po domače je vse povezano s tem, da gredo preko svojih pooblastil, če se spi z drugim. Tudi politika takrat, ko je v opravičilo »to« zamiži, saj se s tem želijo izogniti odgovornosti, ki jo imajo že kot vpleteni in je to za njih predvsem dosti lažje. Sodelovanje pri tej svinjariji potrjuje samo to, da so vse skupaj pripravljali nemogoči ljudje. Nemogoči po celi črti. Take, ki jih ne mara skorajda nihče. Le kdo se bo veselil nemogočih ljudi, ki jim je v največje veselje nadlegovati ljudi in jim nenehno nekaj pripravljati. Če se ne razume, da je ne ne in da imajo ljudje življenje zase in ne za druge, je … ukvarjati se, kdo je komu podoben in kaj je bilo in kaj še bo … lahko razjezi njih, ki se kot obsedenci ukvarjajo z ljudmi, kakšni so po videzu, kakšni naj bi bili, kako …. Ko dobijo svoja leta zdržiš v veri in upanju, da se jih rešiš za vekomaj. Največja nesreča so ljudje, ki nimajo drugih idej, kako bodo kaj, kot da odžirajo drugim življenje in jih nadlegujejo. Po vsem lahko rečem, da so ljudje res … ne-mogoči ljudje, če nimajo v sorazmerju pameti, lepote in pomembnosti vsaj nekje in jo iščejo samo v tem, kako in na kak način bodo nekomu kopali grob. Ali so to govorice, pregoni in prikrivanje … za blagostanje ne vem, koliko ljudi pa v pogon spravi pravi aparat, ki se pripravlja in deluje v letih, čeprav ga poganjajo ljudje, ki jih je potrebno zainteresirati z vsem mogočim, tudi če je to slaba volja zaradi tega, ker nekdo reče ne. Dojemanje in sprejemanje njih pri meni je … ne vem, če so vpleteni pomislili, da so mi ljudi, ki so stali pred mano in potrjevali svoje sodelovanje osmešili ne samo s tem. Kakšni so ljudje z vsem, kaj so govorili in kaj pripravljali. Sodelujoči so že v preteklosti dobili toliko slabega, da se je marsikdo tega tudi zavedal in danes ob kriminalu nekako s sklonjeno glavo in s sramoto, ki jo je tu v naših krajih na pretek in je vidna … zaznali, kako so jih obravnavali ljudje. Po vsem, kar je dobila dolina lahko rečem, da nikoli ne bodo dobili sicer toliko slabega, kot jim pripada (laganje, nasilje, brce … nasilje znanci v preteklosti ljudi iz političnega vrha, ki so jim že povedali, da bodo zaradi tega kar bodo dovolili potonili,…) spomini me držijo po koncu, tudi to, da tam vsaka »debela, grda neumna kura«, ki ni imela nobene možnosti zaščitena in je zbežala pred tako svinjarijo … tudi tu v okolišu je tako … jaz pa zaradi svojega otroštva in nekaj nastopov pred vstopom v OŠ v medijih … eno samo trpljenje ob brezglavem laganju in prijemih, ki vpletene zaradi menda moje ne-mogočnosti ne bi tako potisnilo navzdol … Vedno sem imela dovolj pameti, da bi lahko »veliko bila«. Zato je moj bes namenjen poleg tega kar sem doživela še temu, kar so mi odžrli. Šli so se svinjarijo in preprečitve … kljub temu, da bi vsekakor morali iskati nekoga, ki bi ga vse skupaj zanimalo. Kljub pisanju, ki so ga želeli imeti!  Da pojasnim to neumnost! V teh letih sem spoznala, da sem morala dobiti vse to slabo, da sem zdržala do sem. Pa vendarle. Ena sama žalost in odpovedovanje, čeprav so mnogi menili drugače. Podpora neumnosti in nemogočosti.  Marsikaj ne smem napisati pa bi lahko, da si nekako … Scenarij, v katerem so leta trpljenja in vsega, kar se dogaja in je med njim tudi moje pisanje na vaše naslove se mora končati tako kot so ga predvideli in splanirali. Pogojuje ga vzpon ljudi, ki bodo zasluženi za reševanje in jim je upravičeno namenjen za tisto kar niso mogli preprečiti odgovorni ljudje in službe v državi. Ne gre se za mojo ne vem kakšno pomembnost. Zavedam se strahu in stališč ljudi, ki se zavedajo, kam pelje projekt mučenja, preganjanja in šikaniranja na vsakem koraku, ki ga vršijo mediji na vsakem koraku seveda s svojimi briljantnimi vedeževalci. Kaj so sposobni narediti so dokazali. Kazati moč v nasilju pa je lahko nevarno za ljudi, saj si želijo miru v državi in nikakor dolgotrajnega mučenja in preganjanja z vsem kar sem doživela. Po pravici bi ga lahko dobil marsikdo od vpletenih. Naslovljenci medijske hiše vedo za kaj so zaslužni v moji preteklosti glede na njihove cilje projekta in da sem imela svoje možnosti, ki so mi jih uničili … to so vedno radi povedali in zatrjevali, da … kaj saj ne bi bila nič, ker ti ne bi dovolili in bi kaj kmalu … zato za vsemi zapiram vrata za vekomaj. Tako siliti in tiščati v nekoga, ki ga ne mara, ne mara nasilje, ne dovoli, da se mu kaj pripravlja, mu onemogoči študij in mirno življenje in mu vsiljuje vse nadlegovanje … se mora odreči vsemu, kar ima lahko in se mu prilega ter sprejeti nekaj, za kar se ne bo žrl, ko bo izgubil. Veliko sovraštva sem doživela v življenju zaradi nasilja teh ljudi, ki so si ga dovolili kljub temu, da so oni pripravljali umor in mučenje in nikakor jaz … kako sem jih sama sovražila bolje, da ne govorim kot tudi vse ljudi, ki so sodelovali kljub zavedanju. In danes je mreža ljudi naredila svoje ter dobila ne zavisti, ampak posmeh, porog, prezir ljudi, ki ga imajo tudi na vsakem koraku, saj je javnost priprav in izvedbe bila za marsikoga preveč. Preveč so leta izvajanja in načrtov ter govoric. Leta, ko se policija sprehaja in vozi po scenariju in nikakor ne hodi z dobrimi, ampak s slabimi nameni naokoli. Vse sem opazila v teh letih in če berejo vedo, kaj je bilo. Sodelovanje pri naklepnem umoru je torej tudi v teh službah odgovornosti in nikakor nisem jaz povedala še svojega ter ovadila vseh, ki jih nameravam ovaditi. Zavedam se, da čakam zaradi problemov. Vse, kar sem doživela je preveč za marsikoga ne samo zame. Preveč je javni imidž ljudi, ki sodelujejo in so neugledne vandalske in prostitutske lovke ljudi medijev in ljudi iz politike. Takih ljudi si nikoli nisem želela imeti za znance še manj … še manj, da bi zaradi njih popuščala in ko jih srečam sem jim kos in se jim upravičeno rogam. Pri vsej bedi in svinjariji, kot ljudje kar so in kakšni so so lahko pripravljali tako nizkotno svinjarijo ne glede na družbo, v kateri je že nekaj normalnih ljudi z normalnimi stališči. Najmanj je opravičilo to tem ljudem, da so bili tako povezani, nemogoči in v napoto premnogim, da se jim je dovolili zdaj pa bodo delali na tem, da se postavijo na mesta nazadovanja na vseh nivojih. In zaradi tega, kar se ni skušalo preprečiti in, kar so spravili skupaj mediji, saj gre za njih za projekt, ki je zame neizmerno nasilje in kriminal, ki ga nikakor in nikoli nisem dovolila. Nasilje, ki ima vrednost in oceno tako kot ves scenarij v preteklosti in lahko tako kot v vsakem pismu napišem, da je dolg medijske hiše 135 mio eur. Glede na ignoranco in marsikaj kar sem doživela sem jim že povedala, da je tisto manj pred njihovim nosom v dosegu rok in da mojega pisanja ali sploh mojega znanstva, če ne bi obstajalo te svinjarije ne bi bilo. Tako vdreti v življenje ljudi in tam ne rošariti ampak mučiti in preganjati je … glede na besede, in na to kdo kaj je in kaj ni je teh z manj toliko, da se upravičeno sklicujem na to, da bi bilo vredno glede na ceno in denar, ki ga sami želijo dobiti za mojo smrt … se ozreti in uporabiti te v množicah pred nosom z man, ki so bili verjetno bolj na razpolago … za denar in za vse, kar so sami s tem želeli doseči. Zame obstaja konec z njimi za vekomaj, kot nenehno ponavljam in uraden konec s popolnim odvzemom energije, ki je ne bodo več uporabljali in zlorabljali za namene mojega slabega počutja, ki ga potrebujejo za … obup? … in izplačilom … če ne pa …. Tako kot lahko odreagira vsak normalni in mučen človek … pa verjamem, da ne bo miru v državi in v politiki še nekaj let. Scenarij je tisti, ki zahteva konec na predviden način, za vse tiste, za katere menijo, da so pretreseni … so še, kako zadovoljni saj 45 let nadlegovanja in izživljanja pa je le obdobje, ko so se lahko izživeli v vsem »svojem gestapovstvu«!

Z vsem spoštovanjem, dokler ne privede do rešitve, še pišem, Nataša Sternad, dipl.upr.org.