Največ kisika v zraku je v obliki dvoatomnega plina O2. Nekaj je tudi enoatomskega kisika O, ki sodeluje pri fotokemičnih pretvorbah. Plin ozon pa je oblika kisika, v katero so vezani trije atomi kisika; O3. Okoli 90 odstotkov ozona je v statosferi (plast ozračja, ki leži od približno 20 pa do 50 kilometrov v višino), ta pa je za nas pomemben, saj vpija ultravijolično svetlobo (UV), ki je sicer škodljiva vsem živim bitjem.
Pred industrijsko revolucijo je količina ozona v zraku nihala za približno 10 odstotkov, v drugi polovici dvajsetega stoletja pa se je količina ozona znižala kar za 40 %. Izpostavljenost UV žarkom je bila tako predvsem poleti zelo nevarna, saj bi lahko hitro prišlo do hudih opeklin. Takrat so pogosto govorili tudi o ozonski luknji. To je, kadar je ozona v ozračju trikrat manj od povprečne vsebnosti le tega. (Kajfež Bogataj, 2016)
NASA pa poroča, da je bila ozonska luknja v letu 2019 najmanjša od njenega odkritja. Ob odkritju je namreč merila 16,4 milijona kvadratnih kilometrov, v koncu lanskega leta pa le še približno 10 milijonov km2. Zaradi pozitivnega napredka v krčenju ozonske luknje, znanstveniki upajo, da se bo le ta v bližnji prihodnosti sama zapolnila.
Ozonska uknje se zapira, ker so znanstveniki ugodovili, da so vzrok za nastanek ozonske lukni kloroluoroogljikovodiki (CFC), ki so jih precej uporabljali v začetku 20. stoletja. Uporabljali so jih kot potisni plin v pršilnikih, kot topila, v proizvodnji plastike in kot hladila v klimatskih napravah. Sredi 70-ih let prejšnjega stoletja je skupina znanstvenikov spoznala vpliv CFC-jev na razpad ozona. CFC-je so tako nadomestili, ta skupina znanstvenikov pa je leta 1995 prejela Nobelovo nagrado za kemijo. (Blumberg, 2019; Jamšek idr., 2014)
